Že med študijem sem zaznala, da učnih pripomočkov ni dovolj za pouk, kot sem si ga predstavljala, spletnih vsebin na dosegu klika pa takrat tako še ni bilo. Ko sem začela delati z učenci, sem se tega pomanjkanja zavedala še toliko bolj. S kolegi, ki so imeli podobne interese, smo si izmenjevali mnenja in domišljijo ter ustvarjali pripomočke s papirjem in barvicami, lepilom in selotejpom ter raznimi odpadnimi materiali. Še pred koncem študija sem se zaposlila v osnovni šoli in med poukom smo skupaj z učenci ročno ustvarjali nove pripomočke, delovne liste, vaje in izzive, s katerimi smo se učili in skupaj premagovali ovire. Vsak učenec je oseba, življenje, zgodba zase, ki ima svoje interese, potrebe, želje, močna in šibka področja in z vsem tem bogati svoje in moje izdelke. Kasneje se je rodila moja hči, katere radovednost ni bila nikoli potešena in ki je vedno želela več. Več ugank, več družabnih iger, več miselnih izzivov. Skupaj sva odkrivali globine knjižnic in spleta, ko pa sva tudi temu prišli do dna, sem si preprosto začela izmišljevati nove. Nove zgodbe za lahko noč, družabne igre in reševanke, miselne izzive, vse, kar si je zaželela … Dala mi je novo moč, nov zagon, nove ideje. Pet let kasneje se ji je pridružil sin in ideje so dobile čisto novo dimenzijo. Da pa to ne bi ostali izdelki za enkratno, trenutno uporabo, sem jih prerisovala, prepisovala, lepila, fotokopirala. In se s časom in napredkom preselila za računalnik.

Svoje delo sem vedno imela resnično rada in ustvarjanje novih vsebin mi je vedno pomenilo velik užitek, od prvih skic, ki smo jih ustvarjali z mojimi učenci, do družabnih iger, ki sem jih doma izdelovala skupaj z otrokoma in jih z njima tudi preizkušala in potem pogosto dolgo v noč dopolnjevala in popravljala. Nikoli se nisem ukvarjala s tem, da je to moja služba ali obveznost, kaj šele nekaj, kar bi ljudje kupovali.

Potencial mojih materialov so tako prve prepoznale specialne pedagoginje in kasneje učiteljice. Tako so moji materiali hitro postali ena izmed večjih zbirk materialov za drugačne oblike dela tako za predšolske otroke kot za osnovnošolce v Sloveniji. Četudi so bili učni pripomočki, ki sem jih ustvarila, primarno namenjeni učencem, ki jih poučujem sama, torej učencem s posebnimi potrebami, so učiteljice in učitelji kar sami od sebe moje učne pripomočke in delovne liste začeli uporabljati v svojih razredih in oddelkih podaljšanega bivanja za vse učence. In bili nad njimi navdušeni!

Sama se razsežnosti svojega dela dolgo nisem zavedala. Iskreno sem bila presenečena, kako močno je raslo zanimanje za moje izdelke. Študenti, ki so moj pouk obiskovali kot del hospitacij in redne prakse, so prihajali, ker so se z mojimi materiali srečevali že na fakulteti, in tudi sama sem občasno povabljena med njih, da jim predstavim svoje delo in materiale ter drugačne oblike dela. Na seminarjih, ki sem jih obiskovala, so predavatelji promovirali in priporočali moje vsebine, na predstavitvah dobrih praks sem se vse pogosteje srečevala z mojimi materiali in njihovo široko uporabnostjo. Vse več je bilo pozitivnih povratnih informacij staršev. Moje vsebine so na priporočilnih seznamih za starše mnogih šol in vrtcev po državi.  Zaradi svojega dela sem bila povabljena v skupino avtorjev strokovnih nasvetov v starševski prilogi Pogled revije Ciciban. Ker že sedem let v sodelovanju z Društvom Tačke pomagačke izvajam terapevtske ure s psi, izdelujem tudi materiale na to temo in jih predstavljam na njihovih izobraževanjih in v publikacijah. Moje interaktivne učne vsebine in igre pa so kot kvalitetne in strokovno primerne spletne vsebine v starostnih skupinah od 6 do 15 let priporočili tudi na Zdravniški zbornici Slovenije. Zame je bila to samo še dodatna potrditev, da sem nadaljevala z ustvarjanjem, in spodbuda za naprej.

In potem se je začela pandemija. Naenkrat smo vsi iskali načine za lažje učenje od doma, učitelji so iskali bolj interaktivne pristope k pouku, starši načine, s katerimi bi lahko svojim otrokom še bolj učinkovito pomagali, no, pa tudi doma sem imela zdaj že dva velika otroka, ki sta si vedno želela preizkušati nove stvari. Moja spletna učilnica je bila naenkrat premajhna za vse materiale, ki so ždeli na mojem računalniku, število učiteljev in učencev, ki so uporabljali moje vsebine, pa je začelo še hitreje naraščati.

In tako je ideja, da bi na enem mestu združila popolnoma vse svoje učne vsebine za otroke, začela dobivati krila. Dolgo sem si že želela, da bi ustvarila spletno zbirko učnih vsebin za otroke, ki omogočajo učenje v sproščenem vzdušju, skozi igro, in zdaj je prišel trenutek, ko se to res mora zgoditi. Idej v vseh mojih zvezkih in v glavi je še toliko, da preprosto presegajo zidove, resnične in virtualne, moje šole.

V zadnjih mesecih sem tako začela sistematično zbirati, posodabljati in poglabljati vsa svoja gradiva, jih metodično deliti in jim dodajati ustrezne opise ter navodila, s katerimi jih lahko uporabi vsak, in seveda, izdelovati nova. Še zdaleč ni šlo hitro in večkrat sem podvomila vase, a s spodbudami ljudi okoli mene, mojih otrok, prijateljev in podobno mislečih, mi končno uspeva.

Tako je nastala specialka.si, ki na enem mestu združuje vse učne materiale, za katere srčno upam, da bodo v korist učiteljem in staršem, predvsem pa otrokom: za pomoč pri usvajanju temeljev ali pa za dodaten izziv, kot popestritev pouka. Na njej so zbrani učni pripomočki in igre, delovni listi, preproste družabne igre za enega in več igralcev, vaje za usvajanje in utrjevanje znanja. Vsebine so primerne za otroke od 4. do 15. leta starosti, lahko pa jih uporabljajo tako učitelji in starši kot tudi otroci sami.

S pomočjo teh vsebin bi otrokom rada pokazala, da je učenje lahko tudi zabavno, če se ga lotijo drugače, izven okvirjev, če mu dajo možnost. Tudi če je težko, tudi če je na poti nešteto ovir ali pa ravno zato. Da spoznajo, da učenje ni nujno dolgočasno in obremenjujoče. Pred davnimi leti je nek moj učenec modro podučil svoje vrstnike: »Mi mislimo, da se pri njej samo igramo, sam ona nas na finto, da se učimo.«

Veliko poguma sem morala zbrati, da sem danes, kjer sem, a mnoge specialne pedagoginje, specialni pedagogi ter učiteljice in učitelji, ki jih spremljamo na družbenih omrežjih in celo na naši televiziji, so mi pokazale, da je vse mogoče, če si dovoliš, če se le lotiš, in vesela ter ponosna sem, da sem danes lahko v njihovi družbi. Vesela in ponosna sem, da sem prisluhnila sebi in njim ter vsem staršem, ki me na tej poti spremljajo in podpirajo.

Vsa ta leta svojim učencem polagam na srce, naj si ne dovolijo, da jih primanjkljaji in ovire spravljajo v slabo voljo, strah, jezo ali dvome. Učim jih, da jih sprejmejo kot izzive, ki so tam zato, da jih s svojo drugačnostjo premagajo. Učim jih, da jim s pravo mero pozitivne trme in samozavesti lahko uspe vse, kar si bodo zadali. Učim jih, da ostanejo zvesti sebi, da ostanejo »specialci«, saj v tem je naša moč, to smo mi, to je naše življenje. Učim jih pogumno odpirati nova vrata in graditi nove mostove. In končno je nastopil čas, da tudi sama odprem nova vrata in zgradim nov most.

Zato je nastala Specialka. 

In zato sem si po 28-ih letih dela in življenja na Vorancu dovolila sprejeti izziv, ki je bil postavljen pred mene in zamenjati šolo. Pogumno odpreti nova vrata, zgraditi nove mostove, sprejeti nova poznanstva, znanja in izkušnje. V Kamniku, mestecu, ki mi je popolna neznanka. Na šoli, ki diha popolnoma drugače kot moja prejšnja šola. Najdete me na Osnovni šoli Frana Albrehta. In tukaj.

Dobrodošli v Specialkinem kotičku spleta.