Za mojimi šolskimi vrati se že šestindvajset let dogaja čisto posebna čarovnija. Taka specialna.
Zakaj specialna?
Ker skozi njih vstopamo v čisto poseben svet.
Ker se za njimi z učenci družimo in skupaj na “specialen” način pogumno stopamo na pot učenja in učenosti. Ker k meni večinoma prihajajo učenci s posebnimi potrebami in potrebujemo za premagovanje teh, spopadanje z njimi in njihovo sprejemanje “specialne” – posebne pristope. Včasih čisto malo, spet drugič mnogo bolj.
In zato so tudi naša vrata posebna. Od nekdaj. Sprva so bila polepljena z motivacijskimi nagovori, pozitivnimi afirmacijami, z leti sem začela dodajati vedno več slikovnega materiala. Spreminjala so se glede na obdobja leta ali aktualna dogajanja v šoli. Občasno sem jih prelepila z belim papirjem, kamor je vsak lahko kaj narisal ali napisal. Včasih sem njihov prispevek usmerila s kakšno mislijo ali risbo. Ob posebnih priložnostih so si z vrat ali z bližnje klopce lahko postregli z mandalami, namigi za učenje, prosti čas in druženje. In bolj ko tako razmišljam za šestindvajset let nazaj, bolj dojemam, da se je na mojih, naših, vratih in ob njih dogajalo že marsikaj. Cela paleta idej in odzivov. Od mojih in drugih učencev. Od staršev, ki se ob interaktivnih vratih tudi zelo dobro odzivajo, pa do kolegov, ki konec avgusta sprašujejo, kaj bo na vratih ob začetku novega šolskega leta. Vse to mi daje potrditev, me spodbuja, da brskam po svojih mislih, kaj še lahko naredim, s čim še lahko presenetim, razveselim, pritegnem. Občutek, ko sem v redkih trenutkih sama v svoji učilnici in slišim klepet in akcijo pred svojimi vrati, je neprecenljiv. Daje mi vedeti, da sem na pravi poti, na dobri poti, na sončni poti. Ali pa če sem za trenutek še strokovna, na inkluzivni poti. Zakaj? Ker komentarji, klepet na drugi strani niso stigmativni, ponižujoči, ampak vključujoči, zadovoljni. Celo do te mere, da pokukajo k meni tudi učenci in starši, s katerimi sicer nimam neposrednega kontakta. Zaradi vrat in energije, ki jo oddajajo ta, posebna vrata, privabijo k sebi in meni, k nam, vedno več ljudi, malih in velikih.
Zadnjih nekaj let so mavrična. Ideja je prišla čisto spontano z mojimi pošastkami. One so nastale, ker me po malem že ves čas spremljajo, ko kakšno, kar tako, mimogrede, narišem kakemu učencu za spodbudo, motivacijo, pohvalo. Ker smo tudi mi vsak po svoje navihano pošastni in posebni v najbolj prikupnem smislu. Ker se nas svet na nek način boji in izogiba, ker smo drugačni in drugačno, neznano v ljudeh zbuja strah. No, mi ga ne. Ne več. Že dolgo ne več. Smo del šole. Pošastno simpatični v vsej veličini, z močnimi in šibkimi področji. Kot vsi ostali. S celo mavrico lastnosti, spretnosti in sposobnosti.
Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi:
mávrica -e ž (ȃ) barvni lok na obzorju, nastal zaradi loma sončnih žarkov v vodnih kapljicah: mavrica je izginila; ob dežju se je prikazala mavrica; pisana mavrica
// knjiž., ekspr., z rodilnikom velika količina, množina različnih stvari iste vrste: mavrica barv; mavrica čustev, problemov
Tako kot smo mavrični mi. To smo mi. To je naša moč.
Add a Comment