Tačkasta zgodba

Moja tačkasta zgodba sega že kar daleč nazaj, a se njenega začetka spomnim kot bi bilo včeraj. In rada ga delim z vsakim, ki je le pripravljen prisluhniti.

Moj zdaj že najstniški sin je takrat obiskoval drugi razred, bil je pravi knjižni molj, a se kljub vsemu trudu ostalih članov družine zaradi slabe izkušnje iz otroštva neznansko bal psov. Med enim izmed obiskov kranjske knjižnice sva zasledila plakat o branju s Tačkami pomagačkami. Po nekaj dnevih premišljevanja in kolebanja me je sin prosil, naj ga prijavim. In se je postavil v čakalno vrsto za branje kužku …

Tako sva nekega deževnega pomladnega popoldneva sedela v knjižnici in čakala. Pa pride knjižničar in ga povabi naprej v dvorano, mene pa pošlje na kavico za pol ure. Nikoli ne bom pozabila pogleda v sinovih očeh – šok, ker mora sam h kužku je bil strašen, a je pogumno sledil knjižničarju, ki ga je poznal iz ur pravljic. Čez pol ure pa skozi vrata stopi moj otrok s širokim nasmeškom na ustih in kar ne more nehati pripovedovati, kaj vse je počel z Gajem in da mu je naredi celo frizuro iz vlažne dlake in kar je bilo najpomembnejše, tudi Gaj obožuje branje! In takoj se je bilo treba spet prijaviti na branje. Pokala sem od ponosa in hvaležnosti.

In tako se je začela moja zgodba s Tačkami, ki ima zdaj že kar sedemletno zgodovino. Takoj po prihodu domov sem namreč začela brskati po internetu in kot še nikoli prej nagonsko poslala prošnjo Slovenskemu društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke za sodelovanje z našo šolo, kar se mi je sicer malce maščevalo ob njihovem hitrem odgovoru, kaj pravzaprav želim. »To kar sem videla pri sinu,« je bil preprost odgovor, točno to sem želela za svoje učence. Akcija je stekla, imeli smo spoznavno srečanje in se dogovorili za sodelovanje v smislu bralnih uric.

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke

Z učiteljico drugega razreda sva izvajali projekt »Super bralec«, s katerim sva na različne načine spodbujali otroke k branju, a nekaterim učencem proti koncu šolskega leta branje še vedno ni in ni steklo in so že kar obupavali, nekateri pa so se doma branju tudi upirali. In tako smo začeli z branjem z Divo in Baloo. Otroci so na svoj pristen način idejo o branju s kužkom takoj sprejeli in kaj kmalu so vsi želeli brati kužku, tisti, ki so že brali, pa so želeli brati ponovno. Zakaj? Ker je kužku bolje brati, ker je topel, miren, mehek, ker ga lahko med branjem božajo, ker se ne bojijo, da se bo kuža smejal, če bodo prebrali počasi, zatikajoče ali narobe, … Kuža dejansko posluša, sodeluje s svojo neverbalno komunikacijo in z mirnostjo, toploto bližine in telesno govorico otroka sprosti in ga spodbuja, da bere in da z branjem nadaljuje do konca zgodbe. Predvsem pa kuža ne ocenjuje, kritizira ali se celo smeji ter ne povzroča zadrege zaradi izpostavljenosti pri glasnem branju. Kuža ne daje navodil in dovoli otroku, da bere z lastnim tempom. Tudi učenci, ki so kazali prve znake odpora do branja, so doma vadili, ker bodo brali kužku in so z bralnih uric odhajali sproščeni, pomirjeni, navdušeni, zasluženo ponosni nase ter z obljubo sebi in kužku, da bodo doma nadaljevali z branjem in to naslednjič tudi dokazali. Pa to ni bilo zgolj moje opažanje, enako je ugotavljala tudi učiteljica vsakič znova, ko so se učenci z branja vračali v razred in starši, ki kar niso mogli verjeti spremembi v odnosu do branja. Vse to je bil več kot zadosten dokaz, da smo na pravi poti in  da bomo s tačkastim branjem nadaljevali tudi v naslednjem šolskem letu. Hkrati pa je bila to spodbuda tudi zame, da s sodelovanjem s Tačkami ne samo nadaljujemo, ampak ga poglobimo in načrtujem še druge oblike dela z njimi.

Bralne urice z drugošolci (z vsemi, saj so se tisti boljši prvo leto kar malce pritoževali, zakaj pa oni ne berejo kužku) pri nas še naprej potekajo v okviru bralnega opismenjevanja po programu R.E.A.D. Tako zdaj vsako leto začnemo s tistimi učenci, ki že berejo in postopoma nadaljujemo do tistih, ki še ne. In zadeva dejansko učinkuje, saj so tako prvi na nek način nagrajeni za trud, hkrati pa je to spodbudno, izjemno motivacijsko za tiste, ki še ne, da vadijo. Od kar imamo bralne urice z Divo in Olijem vsak teden, pride vsak učenec na vrsto dvakrat, kar je še posebej dragoceno, saj lahko kužku pokaže svoj bralni napredek.

Samo branje poteka tako, da učenec zjutraj iz zbirke pasjih slikanic izbere knjigo, ki mu je všeč. Ko pride kuža z vodnico, se najprej spoznajo, ponovijo osnove druženja s psom in rokovanja v bližini psov, naredijo kakšen trik, nato pa se vsi trije namestijo v mirnem in udobnem bralnem kotičku in učenec glasno bere, medtem ko boža psa. Pri branju psu so tudi najbolj plašni, zadržani učenci sproščeni in aktivni, berejo z veseljem in se tudi pogovarjajo o prebranem. Tudi če jim je težko. Tudi če se jim zatika. Psu in vodnici z navdušenjem pripovedujejo tudi o branju doma (kako, s kom, zakaj) … Pri tem je vloga vodnice nadvse pomembna, saj po potrebi spodbuja učenca, da psu še enkrat prebere ali razloži kakšno težjo ali neznano besedo in preverja razumevanje prebranega. Zame pa je tako iz osebnega kot seveda strokovnega vidika možnost, da prisostvujem branju, neprecenljiva, čeprav sem bolj opazovalka, ki lahko primerja kakovost branja psu z branjem v razredu, odnos otroka, njegovo komunikacijo.  Vsem pa je skupno vztrajno glasno branje celih dvajset minut in uživanje v prijetni družbi, slabšim bralcem pa tudi ponos, da jim je uspelo.

Kot uvod v bralne urice, zdaj vsako leto v 1. razredu organiziramo druženje z Divo, Olijem in njunimi štirinožnimi prijatelji in vodnicami in vodniki, kjer nam predstavijo pasme, nego psa, rokovanje z znanim in neznanim psom, pasje poklice in spretnosti. Del srečanja je vedno namenjen neposrednemu stiku s kužki, kar pomeni, da jih učenci lahko krtačijo, poslušajo utrip srca, umijejo zobe, preskusijo kakšen trik. Med pripravami na srečanje pa v šoli veselo, zdaj že tradicionalno, pečemo pasje piškote in tudi čisto prave pasje igrače smo že izdelovali. Ob koncu z drugošolci pripravimo zaključno srečanje, kjer Divi in Oliju skupaj pokažemo, kako dobri bralci smo postali z njuno pomočjo.

Na posnetku, ki so ga v celoti pripravili učenci izbirnega predmeta Vzgoja za medije za Voranc TV  si lahko ogledate Druženje s Tačkami.

https://www.youtube.com/watch?v=M4j4pMr5D6o&t=28s

Sicer pa naša pasja prijatelja in občasno še kakšen kosmatinec pokukajo v učilnice in preverijo, kaj počnejo učenci, kaj novega so se naučili, pokukajo pa tudi v njihove peresnice in zvezke, kar imajo učenci še posebno radi. Tisti dan so peresnice še posebej urejene, barvice ošiljene in zložene.

Ker pa sem specialna pedagoginja, me je seveda že od začetka sodelovanja s Tačkami zanimal tudi vpliv kužkov na moje učence, torej otroke s posebnimi potrebami. Zato občasno izvedemo tudi prave terapevtske in učne ure z njimi. Gre za čisto drugo obliko dela, ki je bolj intenzivna za vse vključene. Pomembno je poznati psa, njegove osebnostne lastnosti, navade in veščine, ki jih obvlada. Izrednega pomena je tudi povezanost med vodnico in mano, komunikacija, prilagajanje ter poznavanje učenca in njegovih osebnostnih lastnosti, primanjkljajev in močnih področij. Večinoma so to učenci z disleksijo, govorno-jezikovnimi motnjami, motnjami pozornosti in nekateri s hiperaktivnostjo, motnjami avtističnega spektra. Skupaj se odločamo, kateri od naših štirinožnih prijateljev je primernejši za posameznega učenca. Dejstvo je, da je že prisotnost psa pri uri dodatne strokovne pomoči sama po sebi motivator, spodbujevalec, pomirjevalec in še kaj. Odzivi otrok pa so prav taki kot pri učencih na bralnih uricah, le še bolj izraziti. Razlika kvalitete branja in drugih aktivnosti, veščin, spretnosti na začetku in koncu srečanja je praviloma več kot očitna, učenci berejo oziroma izvajajo aktivnosti pravilneje, natančneje, bolj tekoče, osredotočeno, motivirano, sproščeno. Sproščenost je zaznati tudi v njihovi telesni drži.

Sicer pa so Tačke postale prava atrakcija naše šole in tudi drugi učenci in učitelji komaj čakajo, da se spet pojavijo na naših hodnikih in si vzamejo svoj kratki trenutek stika s psom.

Več o naših druženjih s Tačkami lahko slišite v  podcastu Poslušam.se Branje s pomočjo terapevtskega psa.

https://www.youtube.com/watch?v=AiizmNx0bO0